Zaradi številnih možnosti oblikovanja in predelave ter zaradi tehnoloških lastnosti (estetskih, fizikalnih, mehanskih) so ljudje les v vsej zgodovini uporabljali za izdelavo raznovrstnih predmetov. Različne vrste lesa so tako uporabljali kot konstrukcijski les, za bivalno ali stavbno pohištvo, orodje, dekorativne lesene predmete itd.
Struktura lesa je precej zapletena, poenostavljeno pa lahko govorimo o lesu listavcev in iglavcev oziroma o trdem in mehkem lesu. Propadanje lesa in lesenih predmetov povzročajo biotični (npr. glive, insekti, bakterije, človek) in nebiotični dejavniki (npr. visoke in nizke temperature, svetloba, vlaga, veter) ter kemični vplivi.
Lesene predmete kulturne dediščine lahko razvrstimo v različne skupine. Glede na to, v kakšnem okolju so se nahajali predmeti, ločimo moker (pridobljen z arheološkimi metodami iz okolja z visoko vlago in nizko vsebnostjo kisika) ali suh les. Predmete iz suhega lesa lahko razdelimo na tiste z neobdelano in obdelano površino. Večino predmetov z neobdelano površino predstavljajo uporabni predmeti (pogosto klasificirani kot etnološki, obrtni). Obdelava površine ima lahko dekorativen namen ali pa predmet zaščiti pred okoljskimi vplivi, mehanskimi poškodbami, umazanijo itd. Obdelana lesena površina je lahko pobarvana, poslikana, lakirana, voskana, pozlačena, posrebrena itd.
Bivalno pohištvo je glede na namembnost ali zgolj zaradi dekorativnega videza izdelano iz različnih vrst lesa, bambusa, trsja, plastike, kovine, njihovi sestavni deli pa so lahko narejeni tudi iz drugih materialov: iz kovine (okovje), usnja ali tekstila (npr. sedala), biserne matice, želvovine (dekorativni vstavki) itd. V tem sestavku bomo govorili le o pohištvu iz lesa.
Preberi več
Dejavniki propadanja
Propadanje predmetov iz lesa je nezadržno in ga lahko z ustreznim oziroma neustreznim ravnanjem le upočasnimo ali pospešimo. Ker je les higroskopen material, se zaradi spreminjanja okoljskih razmer (vlage, temperature) krči in nabreka, posledično pa prihaja do odstopanja barvnih plasti, vložkov iz drugih materialov, pokanja, popuščanja lepljenih spojev na predmetih … Tako oslabljen les je bolj občutljiv na napad lesnih škodljivcev kot tisti, ki je hranjen v ustreznih razmerah.
Pri vlagi nad 65 % se lahko razvijejo plesni in glive. Plesni običajno nepopravljivo obarvajo lesene površine ali globino lesne mase. Glive (rjava trohnoba, siva hišna goba) uničujejo lesno substanco v celoti (uničena sta celuloza in lignin). Lesni insekti (navadni trdoglavec, hišni kozliček, parketar) mehansko poškodujejo les. Ličinke naredijo v les rove in izločajo črvino, lesno moko (prebavljen les), pustijo pa obode rovov.
Svetloba (predvsem UV del spektra) vpliva na naravno barvo številnih vrst lesa, saj ta lahko potemni ali zbledi, zaradi segrevanja lesa pa povzroča tudi krčenje. Spremenijo se tudi barvni nanosi na površini predmetov, tekstilne in usnjene prevleke ter vložki iz drugih organskih materialov, ki radi zbledijo.
Onesnažen zrak (prah, plini, npr. SO2, O3) vpliva predvsem na površinske obdelave na lesu, pretežno barvne plasti in druge nelesene materiale na pohištvu (npr. tekstil, kovinske dele).
Mehanske poškodbe (udarnine, odrgnine, prelomi) nastanejo večinoma zaradi nerodnosti in neorganiziranosti pri uporabi in prenašanju predmetov. Nastanejo lahko tudi zaradi nestrokovnih popravil ali uporabe neprimernih materialov (izguba estetske in pričevalne vrednosti predmeta).
Kemične poškodbe lesa oziroma korozija lesa nastopa tudi zaradi kovin, lugov, kislin in soli, ki prihajajo v stik z lesom. Vplivu organskih spojin (madeži, topnost) so pri pohištvu izpostavljeni predvsem površinski zaključni sloji (politure, barvne plasti, smole, voski).
Hramba in ravnanje s predmeti
Pohištvo hranimo v prostorih, ki imajo dokaj konstantno relativno vlago zraka (RH = 50–60 %) in temperaturo (T = 16–22 °C). Poskrbimo, da se ne bodo pojavljala hipna nihanja v vlagi in temperaturi okoliškega zraka (krčenje, nabrekanje lesa in nastanek poškodb). Pohištva ne postavljamo pred grelna telesa, s primernim zastiranjem oken pa poskrbimo, da nanj ne pada neposredna svetloba. Priporočljivo je, da se svetlobna jakost v prostoru uravnava po najobčutljivejšem materialu, ki je sestavni del pohištva (tekstil, okoli 150 luksov).
Z rednimi pregledi ugotavljamo, ali so predmete napadli lesni škodljivci (predvsem v poletnih mesecih). Eden od znakov je izpadanje sveže lesne moke. Če je predmet okužen, ga nemudoma prenesimo v ločen prostor. Tudi lesene predmete, ki smo jih pridobili na novo, najprej namestimo v ločen prostor, kjer lahko opazujemo, ali so morda okuženi, in po potrebi izvedemo dezinsekcijo (ob pomoči strokovnjaka).
Pohištvo redno odprašujemo (izpihavanje, sesanje, pernata omela), a le, če je površina stabilna. Pri poškodovanih predmetih moramo biti previdni, da pri tem ne bi prišlo do novih poškodb (npr. do izgube delčkov furnirjev). Starinskega pohištva ne premazujemo s komercialnimi proizvodi za osvežitev lesenih površin.
Pred premikanjem pohištva, ki je lahko veliko in masivno, si pripravimo proste poti in zagotovimo dovolj ljudi, ki bodo premik opravljali. Štrleče vogale predmetov zaščitimo s kartonastimi, penastimi ščitniki ali jih ovijemo s filcem. Predmetov ne vlečemo ali potiskamo, temveč dvigamo, pri čemer jih prijemamo na najnižjem in najčvrstejšem delu in si pomagamo z vozički ali trakovi za nošenje. Če je pohištvo sestavljeno iz več delov, prenašamo vsakega posebej (npr. predale, ogledala).
Identifikacija pohištva
Pohištveni predmeti se z leti zaradi vplivov iz okolja naravno postarajo, zaradi uporabe so vidne tudi obrabe površine in poškodbe. Vse to daje predmetom žlahten videz oziroma patino, ki je novi predmeti nimajo. Pri določanju originalnosti pohištvenega predmeta, moramo biti pozorni predvsem na:
− konstrukcijske značilnosti slogovnega obdobja,
− sledove obdelave lesa z ročnim ali strojnim orodjem,
− debelino furnirja,
− uporabljeno okovje,
− patino in poškodbe.
Ob tem je potrebno dobro poznati zgodovino oblikovanja pohištva, treba je imeti precej praktičnih izkušenj ter se nenehno dodatno izobraževati.
Konservatorji-restavratorji v muzejih, predvsem pa tisti, ki to dejavnost opravljajo samostojno, znajo identificirati originalnost lesenega pohištvenega predmeta in ga slogovno uvrstiti v zgodovinsko obdobje. Od tega je odvisen potek konservatorsko-restavratorskih posegov: uporaba ustreznih materialov, predvsem pa dodelava in končna obdelava predmeta.
Konserviranje-restavriranje pohištva
Principi konserviranja-restavriranja starinskega pohištva so se skozi zgodovino večkrat spreminjali. Danes velja, da je manj več, saj želimo ohraniti čim več avtentičnih materialov in izvirno patino predmeta. Seveda je poseg odvisen tudi od tega, za koga bomo predmet konservirali-restavrirali in ali bo predmet v uporabi ali namenjen zgolj za prezentacijo. Muzejski skrbniki (kustosi) dajejo prednost originalnosti, izpovednosti oziroma dokumentarnosti predmeta, za druge lastnike pa je treba predmet konservirati-restavrirati glede na njihove želje, vendar nikoli na škodo predmeta.
Pri konserviranju-restavriranju je zaželeno, da ne prekrivamo originalnih delov in površin ter da po možnosti uporabljamo izvirne in reverzibilne materiale. Ni nujno, da predhodne posege/intervencije odstranimo s predmeta. O tem naj se konservator-restavrator odloči skupaj z lastnikom/skrbnikom, kakor tudi o tem, do katere mere sanirati poškodbe na predmetu. Preveč očiščeni in restavrirani predmeti so lahko videti kot novi, s tem pa izgubijo svojo izpovednost in zgodovinski šarm starine.
Konservator-restavrator pohištva in lesenih predmetov se mora nenehno izobraževati in upoštevati nove smernice v stroki. Zavedati se mora, da pri svojem delu večkrat potrebuje pomoč konservatorjev-restavratorjev z drugih področij (npr. za kovine, slikarstvo, tekstil) ter storitve izkušenih obrtnikov (npr. tapetnike, pasarje). Vsak lastnik/skrbnik pohištva in lesenih predmetov mora poskrbeti, da bo predmete obravnaval usposobljen in izkušen konservator-restavrator.
Obilico nasvetov o obnovi starega pohištva lahko najdete v strokovni literaturi (glejte povezave).
Irena Porekar Kacafura (Pokrajinski muzej Maribor)
December 2019
