Lepo pozdravljeni vsi skupaj!
Najprej bi se rad zahvalil predlagateljem, strokovni komisiji, ki je opravila izbor nagrajencev ter vsem, ki ste prispevali k uspešni realizaciji današnje prireditve.
Rojen sem bil v kmečki družini v majhnem kraju ob hrvaški meji. Šolal sem se na naši strani, kar devet let pa v Zagrebu. Ves čas so mi stali ob strani dobri duhovi, angeli, ki so mi pomagali pri življenjski usmeritvi. Prvi dobri duh je bila mlada učiteljica Ida Smerdel, ki še zdaj živi v Brežicah in se je s hvaležnostjo vedno rad spominjam. V meni je prepoznala likovno nadarjenost ter nagovorila starše, da so mi omogočili šolanje na nižji gimnaziji v Brežicah, kar mi je odpiralo širše možnosti nadaljnjega izobraževanja.
Drugi dobri duh je bil Anton Simčič. Pri njih sem stanoval v Brežicah. Po mali maturi sem bil nekako izgubljen glede nadaljevanja šolanja. Gospod Simčič me je pospremil k Franju Stiplovšku, tedanjemu ravnatelju Posavskega muzeja, ki me je pripravil za sprejemni izpit na Šoli za uporabne umetnosti v Zagrebu, ki sem jo zaključil leta 1962. V Zagrebu sem tudi diplomiral na slikarskem oddelku Akademije likovnih umetnosti. Profesor Sigo Summerecker, ki mi je predaval slikarsko tehnologijo, je vedel, da poletja preživljam z restavratorji na terenskih delih. Svetoval mi je nadaljevanje šolanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, na tedanji Specialki za restavriranje.
Prvič sem se vključil med restavratorje leta 1961 v cerkvi Svetih Petra in Pavla v Vranji pod Učko. Ta ciklus udejstvovanja pa sem sklenil leta 1968 v Manastiru Ljubostinja. Predvsem mladim kolegicam in kolegom bi rad predstavil nekaj pomembnejših mejnikov na moji poklicni poti, zlasti na samem začetku kariere.
Po prihodu od vojakov oktobra 1969 sem zopet iskal možnosti nadaljevanja v stroki. Bile so trdne obljube za zaposlitev v srbskem zavodu za varstvo spomenikov, a so se kmalu razblinile. Naključje ali ne, poklical me je Stanko Škaler, ravnatelj Posavskega muzeja in mi ponudil v restavriranje antične mozaike iz Drnovega. Ob soglasju Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije, sem z veseljem izpeljal ta prvi samostojni projekt. Januarja 1970 sem prejel pisemce kolega Mihe Pirnata, da me vabijo v zaposlitev na Zavodu.
Poklicno kariero sem začel 10. februarja, ko sem prestopil prag Narodne galerije, kjer so gostovali zavodski restavratorji. Kolega Emil Pohl je zapuščal Zavod in so meni prepustili, da nadaljujem njegov projekt prezentacije zgodnjekrščanskih mozaikov v nekdanji emonski krstilnici in portiku. Temu projektu so sledila druga restavratorska dela. Že naslednje leto sem prevzel restavriranje stenskih slik iz 14. stoletja v stari turniški cerkvi Marijinega Vnebovzetja. Isto leto sem poslan v Črno Goro, kjer smo pripravljali »jugoslovanski Abu Simbel«, kot so poimenovali dislokacijo Pivskega manastira. Bil sem najmlajši član v strokovnem vodstvu. Leta 1972 sem prvič pripravil referat in na nagovor kolegice Ive Curk odšel na Prvi mednarodni kongres o mozaikih, v francoski Antibes. Odmevi na kongresu so bili zelo dobri.
Po odhodu dotedanjega vodje Restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja leta 1973 v pedagoško službo na Akademijo za likovno umetnost, sem s strahom sprejel funkcijo vodje Oddelka. Pravzaprav se nisem drznil ugovarjati direktorju Marijanu Kolariču. Čeprav na začetku strokovne poti, sem vse naloge sprejemal in jih z vso odgovornostjo tudi uspešno opravil.
Leta 1974 sem bil imenovan v uredništvo Varstva spomenikov, bil zaprisežen za stalnega sodnega izvedenca za spomeniško varstvo ter takoj po poroki z Lučko Stepišnik, odpotoval na Kraljevi inštitut za umetnostno dediščino v Bruxelles. Bilo je to v okviru meddržavnih izmenjav strokovnjakov. Leta 1977 sem bil na taki izmenjavi še v Romuniji.
To so bili moji strokovni začetki v vrstah restavratorjev. Sledilo je nešteto bolj ali manj zahtevnih projektov. Leta 1998 sem se na povabilo zaposlil na Oddelku za restavratorstvo na ljubljanski Akademiji in poučeval do upokojitve konec leta 2006. Krajši čas sem kot zunanji sodelavec predaval na Kulturološki fakulteti na Cetinju, v Črni Gori ter na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti ljubljanske Univerze.
Vsa ta leta sem se ukvarjal še z raziskovalno-razvojnim delom, z organizacijskimi in metodološkimi zadevami, s popularizacijo stroke in dejavnosti, sodeloval s pisnimi mediji, z radiem in s televizijo ter se ukvarjal tudi s publicistiko.
Mladim bi rad sporočil, da ni pomembno od kod prihajaš. Naši uspehi so odvisni predvsem od nas samih, od našega znanja, zagnanosti, trdega dela in vztrajnosti. Seveda uspeha ni brez dobrih sodelavk in sodelavcev. Ob tej priliki bi se rad iz vsega srca zahvalil za njihovo pomoč pri izpeljavi številnih ateljejskih in terenskih projektov.
Ob koncu se toplo zahvaljujem tudi vam za vašo pozornost.
Ivan Bogovčič, 6.6.2022
