Vizualni in zvočni zapisi

Avdiovizualna dela so vizualni in zvočni zapisi, shranjeni na nosilec. Vrsta vizualnega in zvočnega zapisa je odvisna od nosilca, na katerem je zapis shranjen, zato vrsta nosilca opredeljuje tip avdiovizualnega dela; ločimo med filmom, videom in elektronskimi (digitalnimi) zapisi. Prvi nosilec vizualnih zapisov ali ti. gibljivih podob je bil celuloidni filmski trak, sestavljen iz baze in emulzije, ki je občutljiva na svetlobo. Slike, v zaporedju nanizane na filmski trak, se predvajajo na platnu s hitrostjo, ki je odvisna od hitrosti potovanja traku skozi projektor, pri čemer ustvarjajo vtis gibanja.

Fotokemični filmski tehnologiji se je v 50-ih letih prejšnjega stoletja pridružila (ni pa je tudi nadomestila!) video tehnologija. V ohišju videokasete je magnetni trak, na katerem sta vizualni in zvočni zapis shranjena bodisi v analogni (Betacam, VHS, U-matic) ali digitalni obliki (DVCAM, MiniDV). Zapis na videokaseti ni optičen, temveč magnetni, in za predvajanje se uporabljajo predvajalniki z magnetnim čitalnikom.

Videokasete so na prelomu tisočletja začeli nadomeščati nosilci elektronskih zapisov, ki so danes v široki uporabi (trdi disk, USB ključ, DVD, CD). Predvajanje oz. dostop do digitalnih vizualnih in zvočnih zapisov je mogoč zgolj z uporabo primerne strojne in programske opreme.

Vizualni in zvočni zapisi so neločljivo povezani z nosilcem – slike s filmskega traku ne moremo shraniti na trdi disk, prav tako .mp4 datoteke ne moremo zapisati na videokaseto. Zapise lahko z ene vrste nosilca na drugega prenesemo zgolj s prepisovanjem; danes najbolj uveljavljena metoda prepisovanja avdiovizualnih zapisov je digitalizacija.

 

Preberi več

 

Digitalizacija pomeni prepis analognega signala v digitalno kodo. Za digitalizacijo vizualnega zapisa na filmskem traku uporabljamo skenerje, ki so sestavljeni iz sistema za transport traku, izvora svetlobe, ki osvetljuje posamezno sliko na traku, in senzorja, ki zajema signal in ga pretvarja v digitalno kodo, pri čemer nastajajo digitalne slikovne datoteke (DPX, TIFF). Za digitalizacijo zvočnega zapisa uporabljamo bodisi skenerje z optičnim čitalnikom za optični zapis ali skenerje z magnetnim čitalnikom za magnetni zapis. Postopku digitaliziranja sledi konserviranje-restavriranje digitaliziranega gradiva, s čimer se v več korakih (stabilizacija slike, čiščenje, svetlobna in barvna korekcija) približamo prvotnim lastnostim slike in zvoka z izvirnega nosilca. Restavratorske postopke opravljamo s posebno programsko opremo (Diamant, Davinci Resolve, iZotope). Za digitaliziranje in konserviranje-restavriranje skrbijo specializirani filmski arhivi in laboratoriji.

Največjo grožnjo nosilcem zvočnih in vizualnih zapisov predstavlja hranjenje v neprimernih klimatskih razmerah. Visoka temperatura in neprimerna relativna zračna vlaga lahko povzročita nepovratne poškodbe na filmskem traku, kot so krčenje, zvijanje, izguba elastičnosti oz. upogljivosti, lomljivost, odstopanje emulzije z baze, bledenje, prav tako lahko vplivata na rast plesni. Priporočljivo je, da lastniki filmske trakove hranijo pri temperaturi pribl. 4 °C in 30-50% relativni zračni vlažnosti.

Acetatni filmski trak je pogosto žrtev “vinegarjevega sindroma”, tj. kemijskega načina propadanja celuloida, pri katerem se izloča ocetna kislina. Reakcije ni mogoče preprečiti ali povsem ustaviti; z uravnavanjem klimatskih razmer lahko proces zgolj nekoliko upočasnimo. Vrsta filmskega traku, ki ji visoke temperature najbolj škodujejo, je nitratni filmski trak, ki je bil v uporabi od nastanka filma pa vse do leta 1951. Že sorazmerno nizke temperature (nad 38 °C) lahko povzročijo samovžig, ki ga je zelo težko zaustaviti, zato lastnikom nitratnega traku svetujemo, naj se obrnejo na pristojni arhiv (Slovenski filmski arhiv ali Slovenska kinoteka).

Neprimerno rokovanje in uporaba filmskih in video trakov lahko povzročita mehanske poškodbe na vseh vrstah nosilcev. Filmskega traku in videokaset ne čistimo sami, temveč nasvet poiščemo pri specializiranem konservatorju-restavratorju. Filmski trak predvajamo zgolj na brezhibno delujočih projektorjih , s trakom pa naj rokujejo le izkušeni operaterji. V nasprotnem primeru lahko povzročimo nastanek brazgotin ali raztrganje traku.

Eno večjih tveganj za neobstojnost video zapisov je zastarelost predvajalne opreme. Predvajalnikov za zgodnje nosilce video zapisov je ohranjenih le malo, poleg tega je vprašljivo njihovo stanje. Videokaset ne predvajamo na predvajalnikih, o stanju katerih nismo prepričani. Najbolj zanesljiv način za ohranjanje video zapisov je digitalizacija, ki jo zaupamo specializiranim institucijam ali studiem.

Čeprav se zdi, da smo z digitalizacijo poskrbeli za ohranjanje avdiovizualnih del, zgolj s hranjenjem datotek na nosilcu ne moremo zagotoviti njihove dolgoročne obstojnosti. Strojna in programska oprema se nenehno razvijata, s tem pa stare različice opreme postajajo zastarele. Povsem mogoče je, da predvajanje datotek, ki jih hranimo na istem nosilcu, čez nekaj let ne bo mogoče zaradi zastarelosti programske opreme, zastarelosti formata datotek ali ker vzpostavljanje povezave med strojno opremo in nosilcem ne bo enostavno. Poleg tega nosilci digitalnih zapisov niso tako obstojni, kot se zdi; datoteke, ki smo jih danes shranili na zunanji disk, je potrebno že čez 3-5 let kopirati na nov nosilec in jih shraniti v vsaj dveh različicah. Trenutno najbolj obstojen nosilec za digitalne zapise je LTO (Linear Tape Open) kaseta z digitalnim magnetnim zapisom.

 

 

Nadja Šičarov

December 2019

Smernice za digitalizacijo in konserviranje-restavriranje filmske dediščine