PISEMSKI OBTEŽILNIK
inv.št. 10276
kraj: neznan
konservator-restavrator: Igor Ravbar
kemijske analize: Zoran Milič
predmet: pisemski obtežilnik
časovna opredelitev: prva polovica 19. stoletja
čas restavriranja: 17. 2. – 26. 2. 2004
uporabljene tehnike restavriranja: navedeno v besedilu
ogled: depo Oddelka za zgodovino in uporabno umetnost v Narodnem muzeju Slovenije
Obtežilnik je bil pred restavriranjem shranjen v depoju Narodnega muzeja Slovenije, namenjenem kovini. Relativna vlaga prostora, v katerem je bil shranjen, je bila primerna za hranjenje kovinskih predmetov (manj kot 40-odstotna). Predmet je visok 90 mm, dimenzije spodnjega okvirja pa so 80 x 150 mm. V konservatorsko-restavratorsko delavnico je prišel predmet zaprašen in umazan. Verjetno še ni bil restavriran. Na delu iz smrekovega lesa, ki je skrit v predmetu, in na spodnjem kovinskem okvirju je inventarna številka 10276. Polžu na vrhu obtežilnika en del manjka.
Obtežilnik je bilo enostavno razstaviti, saj je sestavljen samo z jeklenimi vijaki in medeninastimi maticami. Analize kovin so pokazale, da je osnovni material medenina (povprečno 80 % Cu, 18 % Zn in 2 % Sn). Vsi kovinski deli so na zunanji strani pozlačeni, razen drugega okvirja od spodaj, ki so ga patinirali na črno že v času izdelave obtežilnika. Analiza zlate plasti je pokazala prisotnost živega srebra, kar dokazuje zlatenje z amalgamom. S tem dokazujemo, da gre za izdelek z začetka 19. stoletja, saj so kasneje predmete zlatili galvansko. Črno patinirana in pozlačena medenina oblikujeta kontrast, značilen za umetnostni slog empir.
Vse kovinske dele sem za 24 ur namočil v White Spirit. S tem sem dele razmastil. Po sušenju na zraku sem jih namočil v kopel iz destilirane vode in etolata. Ščetkanje pod tekočo vodo ni dalo ustreznega rezultata, predvsem na spodnjem okvirju so ostali črni madeži. Pod binokularno lupo sem ugotovil, da se ti madeži lahko odstranijo s skalpelom. To sem naredil pri večjih madežih, pri majhnih pa je obstajala prevelika nevarnost poškodb zlate plasti. Madeži so vsebovali tudi organske snovi, zato je poskus odstranjevanja teh z lavacolom uspel in sledilo je čiščenje vseh površin s tem organskim topilom. Po spiranju z etolatom in destilirano vodo je na površinah, kjer je bilo zlato odrgnjeno, ostala le še korozija. To sem odstranil s previdnim namakanjem v mehčalec korozije Biox. Zmehčano korozijo sem odstranil s ščetkanjem pod tekočo in nato še destilirano vodo. Dele sem posušil s papirnatimi brisačami in stisnjenim zrakom. Pozlačene površine sem nežno preščetkal z mehko bakreno kolutno ščetko. Dva kovinska vijaka s krastasto rjo na površini sem speskal in preščetkal z jekleno ščetko. Vse kovinske dele sem nato sušil v vakuumski pečici pri 40 ºC. Po sušenju v tej pečici, ki posuši vlago tudi iz drobnih por v materialu, sem vse dele lakiral z Incralakom. Ta lak vsebuje benzotriazol, ki deluje kot inhibitor za baker in njegove zlitine. Lakiral sem s čopičem. Previdnost je bila potrebna predvsem pri lakiranju vijakov in matic, saj lak ne sme prekriti navojev. Po 24 urah sušenja na zraku je sledilo voskanje z mikrokristaličnim voskom, ki sem ga tako kot lak nanašal s čopičem. Lesen del sem razprašil s stisnjenim zrakom in ga preščetkal. Zaščitil sem ga samo z mikrokristaličnim voskom. Sestavljanje je potekalo v obratnem vrstnem redu kot razstavljanje. Vsi deli so imeli originalne oznake, tako da zamenjava ni bila mogoča. Obtežilnik sem še prekrtačil z ščetinasto krtačo, tako da je predmet zaradi voska dobil ustrezen lesk. Pri delu sem upošteval varnostne ukrepe za delo z nevarnimi snovmi.
Priporoča se hranjenje predmeta v enakih pogojih, kot jih je imel že doslej, torej pri 40-odstotni relativni vlagi. Čeprav je predmet tudi povoskan, je pri njegovem prenašanju obvezna uporaba rokavic iz bombaža ali lateksa.
Delo na predmetu je zahtevalo visoke konservatorsko-restavratorske standarde, ki jih upoštevamo v Narodnem muzeju Slovenije. Kemijske analize pa potrjujejo, da niso potrebne le za restavratorsko stroko, temveč tudi za datacijo predmetov.
