Predmete iz preteklosti, ki jim družba pripisuje določene umetniške, zgodovinske, dokumentarne, estetske, znanstvene, duhovne ali religiozne vrednosti, navadno označujemo kot »kulturno dediščino«. Osnovna naloga strokovnjakov konservatorjev-restavratorjev, ki imajo ustrezno izobrazbo in obsežno prakso, je zaščita in varovanje kulturne dediščine za bodoče rodove kot materialnega dokaza o človekovi dejavnosti in njegovem okolju. V prizadevanjih za dosego tega cilja nosijo konservatorji-restavratorji odgovornost ne le do predmetov samih, temveč tudi do njihovih lastnikov ali legalnih skrbnikov, njihovih tvorcev, do javnosti in do bodočih generacij. Ti pogoji veljajo za ohranjanje vseh predmetov kulturne dediščine ne glede na njihove lastnike, starost, stanje in celovitost ali vrednost.
Dokumenta, Definicija stroke in Kodeks strokovne etike, ki ju objavlja Društvo restavratorjev Slovenije, vsebujeta načela, ki poučujejo in obvezujejo konservatorske-restavratorske strokovnjake, člane DRS; lahko pa ju uporabljajo tudi drugi udeleženci, ki skrbijo za kulturno dediščino pri svojem delu na področju varstva kulturne dediščine.
Definicija stroke
DEFINICIJA STROKE
1.Vloga konservatorja – restavratorja
Osnovna naloga konservatorja-restavratorja je fizično ohranjanje kulturne dediščine za sedanje in bodoče generacije. Konservator-restavrator prispeva k razumevanju kulturne dediščine v smislu njenega estetskega in zgodovinskega pomena in njene fizične celovitosti. Konservator-restavrator sprejema odgovornost za izvajanje diagnostičnih preiskav, konservatorsko in restavratorsko obdelavo predmetov kulturne dediščine in za dokumentacijo vseh opravljenih postopkov na njih.
Diagnostične preiskave:
– določanje stanja in sestave predmeta obdelave;
– ugotavljanje stopnje in narave nastalih sprememb;
– določanje vzrokov propadanja;
– določanje vrste in obsega obdelave;
– preučevanje ustrezne dokumentacije;
– obvezno jih opravljamo pred posegom v obsegu doseženega nivoja stroke pri nas.
Konserviranje:
a) Preventivna konservacija je cela vrsta splošnih ukrepov, s katerimi učinkovito in celovito skrbimo za predmete kulturne dediščine in jo z ustvarjanjem optimalnih pogojev dolgoročno varujemo ter s tem omogočamo njeno družbeno koristnost. K tem ukrepom sodijo skrb za mikroklimatske pogoje, načini varnega rokovanja s predmeti, varno skladiščenje, razstavljanje in transport predmetov, vodenje ustrezne dokumentacije, zagotavljanje ustrezne izposoje in zavarovanja pri tem ter načrtovanje ukrepov ob katastrofalnih dogodkih, kot so poplave, potresi in požari.
b) Aktivna konservacija je vrsta ukrepov, s katerimi neposredno in aktivno posegamo v vsak predmet posebej, da bi upočasnili njihovo nadaljnje propadanje.
Restavriranje
Restavriranje pomeni neposredno poseganje v poškodovane predmete kulturne dediščine z namenom njihovega lažjega razumevanja ob sočasnem upoštevanju njihove estetske, zgodovinske in fizične celovitosti.
Dokumentiranje
Bistveni del konservatorskega in restavratorskega posega na predmetih je vodenje dobre dokumentacije. Dokumentacija o predmetih kulturne dediščine mora vključevati vsa pisna poročila o preiskavah, konservatorskih in restavratorskih posegih in druge ustrezne in koristne informacije. Takšna dokumentacija stalno spremlja predmet in je na primeren način dostopna zainteresiranim z izkazanim strokovnim interesom.
Pristojnosti konservatorja-restavratorja so še naslednje:
– razvoj konservatorskih-restavratorskih programov in preiskav;
– nudenje nasvetov in tehnične pomoči pri konserviranju in restavriranju predmetov kulturne dediščine;
– priprava tehničnih poročil, ki izključujejo vsakršno presojo tržnih vrednosti;
– vodenje raziskav, ki se tičejo konserviranja in restavriranja;
– razvijanje izobraževalnih programov in poučevanje na področju konserviranja in restavriranja;
– razširjanje informacij, pridobljenih s preiskavami, obdelavo in z raziskavami;
– pomagati h globljemu razumevanju konservatorske-restavratorske stroke in dvigovati zavest v javnosti o njeni družbeni koristnosti.
2. Razlike s sorodnimi področji
Konservator-restavrator ni niti umetnik niti obrtnik. Medtem ko se umetnik in obrtnik ukvarjata s kreiranjem in izdelovanjem novih predmetov ali z vzdrževanjem in popravilom predmetov v funkcionalnem smislu, konservator-restavrator deluje v smislu ohranjanja kulturne dediščine. Konservator-restavrator se ne ukvarja z renoviranjem predmetov.
3. Vzgoja in izobraževanje
Za vzdrževanje visokega standarda stroke in kot pogoj za samostojno konserviranjerestavriranje naj bi konservator-restavrator imel visokošolsko univerzitetno stopnjo izobrazbe svoje smeri.
Kodeks etike
KODEKS ETIKE
I. Splošni principi
člen 1.
Kodeks etike določa načela, obveznosti in obnašanje, za kar se mora zavzemati vsak konservator-restavrator, član Društva restavratorjev Slovenije.
člen 2.
Poklic konservator-restavrator predstavlja delokrog splošnega pomena in se mora podrejati vsem nacionalnim in evropskim zakonom in pogodbam, še posebno tistim, ki se tičejo ukradene kulturne dediščine.
člen 3.
Konservator-restavrator dela neposredno na kulturni dediščini in je osebno odgovoren tako lastniku oziroma skrbniku kot družbi. Konservator je upravičen do svobodnega in neodvisnega delovanja v svoji stroki. Konservator-restavrator ima pravico odkloniti vse prošnje in zahteve, če meni, da so v nasprotju z duhom in določbami tega kodeksa.
člen 4.
Konservator-restavrator se bo trudil doseči najvišji možni nivo v vseh pogledih konservatorstva-restavratorstva, vključno s preventivnim konserviranjem, aktivnim konserviranje-restavriranjem, preiskovanjem, dokumentiranjem, raziskovanjem ter izobraževanjem.
člen 5.
Neupoštevanje principov, obveznosti in prepovedi tega kodeksa predstavlja nestrokovno delovanje, ki škoduje dediščini, stroki in ju ogroža.
člen 6.
Konservator-restavrator mora, ne glede na status zaposlitve, upoštevati ustrezne standarde delovne varnosti in zaščite predmetov, pogodbena določila, cenik storitev in načela reklamiranja.
člen 7.
Konservator-restavrator sme sklepati delovne pogodbe s posamezniki, institucijami in državnimi agencijami, vendar taka pogodba ne sme kršiti principov Kodeksa strokovne etike.
II. Obveznosti do kulturne dediščine
člen 8.
Konservator-restavrator bo spoštoval zgodovinski in estetski ter vsak drugi pomen ter fizično celovitost kulturne dediščine, ki mu je zaupana.
člen 9.
Konservator-restavrator bo v sodelovanju z drugimi strokovnimi kolegi ščitil kulturno dediščino tako, da bo pri tem upošteval njeno družbeno koristnost.
člen 10.
Konservator-restavrator mora pri svojem delu upoštevati najvišja merila stroke ne glede na mnenja o tržni vrednosti predmetov kulturne dediščine. Glede tega ni kompromisov, čeprav je včasih, zaradi okoliščin, obseg konservatorskegarestavratorskega dela omejen.
člen 11.
Konservator-restavrator mora pred samim fizičnim posegom na predmetu upoštevati vse vidike preventivne konservacije in omejiti svoj aktivni poseg na predmetu na najnujnejše.
člen 12.
Konservator-restavrator si prizadeva uporabljati samo tiste materiale in postopke, ki v skladu s splošnim nivojem doseženega znanja ne bodo škodovali kulturni dediščini. Uporabljeni materiali in postopki ne smejo škodovati ali ovirati bodočih preiskav, obdelav ali analiz predmetov. Uporabljeni materiali morajo biti združljivi z materiali, iz katerih so izdelani predmeti kulturne dediščine ter morajo biti, kolikor je to možno, reverzibilni.
člen 13.
Konservator-restavrator bo vodil dokumentacijo o vseh konservatorskih-restavratorskih posegih, preiskavah in znanstvenih raziskavah na predmetu kulturne dediščine v obliki pisnih poročil in zapisov. Takšna dokumentacija postane del predmeta in je na primeren način dostopna zainteresiranim z izkazanim strokovnim interesom.
člen 14.
Konservator-restavrator se loti samo tistega dela, za katerega je ustrezno izobražen in primerno opremljen za izvedbo. Konservator-restavrator ne začenja in ne nadaljuje tistih del, ki niso v najboljšem interesu za predmete kulturne dediščine.
člen 15.
Konservator-restavrator se s permanentnim izobraževanjem trudi obogatiti svoje znanje in izboljšati svoje spretnosti v stalni želji za izboljšanjem kvalitete svojega strokovnega dela. Prav tako se pričakuje, da v okvirjih svojega znanja, sposobnosti, časa in delovne opreme sodeluje v izobraževanju svojih kolegov.
člen 16.
Konservator-restavrator se bo posvetoval z vsemi strokovnjaki, ki lahko pripomorejo, da izvede svoj poseg na predmetu kulturne dediščine na najboljši možni način.
člen 17.
Konservator-restavrator je odgovoren za opravljeno delo, ki ga poveri on ali institucija, v kateri dela drugemu strokovnjaku, študentu, vajencu, volonterju, podrejenemu ali pogodbenemu partnerju. Konservatorska-restavratorska dela ne smejo biti zaupana pogodbenim strankam, ne da bi bila omogočena konservatorjurestavratorju neposredna kontrola nad izvajanjem takih del.
člen 18.
Konservator-restavrator upošteva veljavne standarde in normative stroke.
člen 19.
V nujnih primerih, ko je kulturna dediščina neposredno ogrožena (npr. požari, poplave, potresi), bo konservatorrestavrator ne glede na svojo specializacijo nudil vso svojo pomoč.
člen 20.
Konservator-restavrator ne bo odstranil dela predmeta kulturne dediščine, razen če je to nujno za njegovo konserviranje-restavriranje, zaščito ali bistveno pozitivno vpliva na njegovo zgodovinsko, tehnično-tehnološko in estetsko vrednotenje. Odstranjeni del predmeta se po možnosti konservira in shrani ter postopek dokumentira.
člen 21.
Vsako jemanje vzorcev s predmetov kulturne dediščine v znanstveno raziskovalne namene mora biti predhodno dogovorjeno z lastnikom ali legalnim skrbnikom. Vedno se odvzame najmanjša potrebna količina vzorca. Tako dejanje mora biti dokumentirano.
člen 22.
Kadar družbena korist uporabe kulturne dediščine ni v skladu z zaščitnimi vidiki, se konservator-restavrator pogovori z lastnikom ali legalnim skrbnikom o izdelavi kopije, ki bi bila primerna rešitev. Konservatorrestavrator predlaga primeren postopek kopiranja, ki ne ogroža originala.
člen 23.
Konservator-restavrator bo poskrbel za ustrezno skladiščenje, razstavljanje in varno rokovanje s predmeti kulturne dediščine s tem, da bo predlagal primerne klimatske pogoje in spodbujal pravilno rokovanje s predmeti ter predlagal načine varnega pakiranja in prevažanja.
III. Obveznosti do lastnika ali legalnega skrbnika
člen 24.
Konservator-restavrator informira lastnika ali legalnega skrbnika o vseh potrebnih posegih na kulturni dediščini ter predlaga najprimernejše ukrepe za stalno nego.
člen 25.
Konservator-restavrator je vezan na poklicno molčečnost . Konservator-restavrator mora pridobiti privoljenje lastnika ali legalnega skrbnika pred začetkom del na predmetu kulturne dediščine. Lastnik ali legalni skrbnik morata biti obveščena o vseh nujnih posegih na predmetu kulturne dediščine, ki niso bili sprva dogovorjeni in ki jih je potrebno opraviti.
IV. Obveznosti do kolegov in stroke
člen 26.
Konservator mora gojiti in ohranjati dolžno spoštovanje tako do osebnosti in dostojanstva sodelavcev kot tudi do svojega poklica.
člen 27.
Konservator-restavrator mora prispevati k razvoju stroke s prenašanjem izkušenj in z nesebičnim dajanjem informacij.
člen 28.
Konservator-restavrator si bo prizadeval za uveljavljanje stroke v javnosti in pri strokovnjakih drugih strok za njeno globlje razumevanje.
člen 29.
Dokumentacija, ki se nanaša na konserviranje in restavriranje predmetov kulturne dediščine, za katero je konservatorrestavrator odgovoren, je njegova intelektualna lastnina (in je kot taka predmet pogodbe o zaposlovanju). Vsi podatki, ki so pridobljeni s preiskovanjem, znanstvenim raziskovanjem in pri konservatorskemrestavratorskem delu na predmetih kulturne dediščine, ne smejo biti objavljeni ali kako drugače posredovani v javnost brez izrečnega pisnega dovoljenja.
člen 30.
Trgovanje s predmeti kulturne dediščine ni združljivo z dejavnostjo konservatorjarestavratorja.
člen 31.
Konservator-restavrator popularizira stroko s primernim obveščanjem javnosti o svojem delu.
člen 32.
Vsak konservator-restavrator je obvezen spodbujati razumevanje Kodeksa etike in njegovo dosledno upoštevanje.
člen 33.
Konservator-restavrator se mora izogibati situacijam, v katerih bi lahko prišlo do nasprotujočih si interesov, ki bi lahko škodovale kulturni dediščini, kvaliteti njegovega dela, širjenju napačnih informacij ali bi bile kako drugače za stroko neprimerne.
člen 34.
Ta kodeks je bil sprejet na skupščini Društva restavratorjev Slovenije 12. novembra 1998.
V Ljubljani, 12. 11.1998
Zapisnikarica: Jedert Vodopivec
Zapisnik overovil: Igor Ravbar
Predsednik društva Ivo Nemec
Kodeks sestavil: Zoran Milič
