Stavbna dediščina

Stavbe so kompleksne zasnove, sestavljene iz konstrukcije (temelji, nosilni in predelni zidovi, etažne konstrukcije, strešne konstrukcije …), zaščitnega ovoja (fasada, streha s strešno kritino, stavbno pohištvo) in okrasja (poslikave, štukature, skulpture …). Na starejših stavbah prevladujejo lokalna gradiva, uporaba drugih gradiv se je povečala šele konec 19. stoletja. Tradicionalnih gradiv pravzaprav ni veliko, prvotna so kamen, les, glina in slama. Nešteto pa je tehnologij, s katerimi so gradiva pridobljena, obdelana in vgrajena: konstrukcijski in okrasni les, kamen, opeka in beton, kritine od slame do stekla, veziva iz peska, apna, cementa, plastičnih mas in drugo.

• Vzdrževanje

Med načini za ohranitev stavbne dediščine je najprimernejši redno vzdrževanje. Z njim ohranjamo izvirnik, ki je sam po sebi najnatančnejši in neprecenljiv dokument preteklosti. V Sloveniji nekatera specialna obrtniška znanja, ki so za to potrebna, izgubljamo. Tovrstne posege zato izvaja konservatorsko-restavratorska stroka, ki mora svoje znanje redno izpopolnjevati, kar vpliva tudi na ekonomski vidik vzdrževanja ali obnove. Pomen rednega vzdrževanja je jasen, kljub zakonski podlagi – predpisujeta ga Gradbeni zakon in Zakon o varstvu kulturne dediščine – pa še vedno ni v rednem delokrogu ohranjanja dediščine in nimamo poenotenega pristopa k njemu. Ne glede na to pa morajo biti pregledi in ukrepi, ki jih je treba na posameznih sestavinah dediščine izvajati redno v ustreznih intervalih, zapisani v načrtu vzdrževanja, ki je sestavina upravljavskega načrta. Ta mora biti po vsakokratnih ukrepih in v rednih intervalih pregledan in posodobljen.

• Načrtovanje posegov

Ker je stavbna dediščina izpostavljena zunanjim vplivom, občasnim naravnim nesrečam, kot so potresi in poplave, in težnjam po posodobitvi ali spremembi namembnosti, mora konservatorsko-restavratorska stroka med drugim prepoznati, ustaviti in tudi preprečiti propadanje konstrukcij in stavbnega pohištva, vlaženje zidov, poškodb fasadnih in notranjih ometov, arhitekturnih členov, poslikav, štukatur in skulptur z ukrepi, ki presegajo okvirje vzdrževanja. Razumeti mora pomen, namen in tehnologije konstrukcijskih rešitev, ki preprečujejo uničenje stavbe v primeru nesreč ali obnove, ter znati umestiti infrastrukturno opremo, ki jo zahtevajo sodobne potrebe. Vsi ukrepi morajo biti izvedeni na način, ki ne škoduje varovanim sestavinam dediščine in omogoča njihovo ohranitev za prihodnost. Zaradi kompleksnosti vprašanj poseganje v stavbno dediščino brez analize in načrtovanja ni ustrezno in naj ne bi bilo mogoče. Odgovore je možno dobiti šele po raziskavah in na osnovi razumevanja kulturnega pomena, zgradbe, sestave in poškodb. Elaborat, ki odgovarja na navedena vprašanja in predvideva ukrepe za ohranitev stavbne dediščine, je konservatorski načrt. Obveznost in obseg konservatorskega načrta sta določena s kulturnovarstvenimi pogoji, ki jih izda Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ta tudi preveri in potrdi skladnost elaborata z njimi. Konservatorski načrt v polnem obsegu sestavljajo štiri mape, strukturiranje njegovih vsebin je določeno s Pravilnikom o konservatorskem načrtu (http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9581). Sestavljen je iz analitičnega (umetnostnozgodovinski oris, ocena vrednot in analiza stanja) in izvedbenega dela (usmeritve za ohranjanje in varovanje spomenika, preglednica sestavin in konservatorsko restavratorski projekt). Konservatorski načrt je dinamičen elaborat, kar pomeni, da ga je treba glede na nove okoliščine in spoznanja posodabljati in dopolnjevati, izvedbeni del je treba v nekaterih primerih izdelati tudi na novo. Konservatorsko-restavratorski projekt je osrednji dokument izvedbenega dela konservatorskega načrta. Izdela se, ko so v okviru varovanja in ohranjanja kulturne dediščine predvideni konservatorsko-restavratorski posegi v sestavine dediščine, ki so zanjo značilne in izkazujejo njen kulturni pomen. Elaborat v tem delu obsega predstavitev obstoječega stanja, oceno ogroženosti, tehnologijo posegov na posameznih elementih in oceno stroškov.

• Konservatorsko-restavratorska načela

Vsak konservatorsko-restavratorski poseg na stavbni dediščini mora upoštevati temeljna načela vseh strok, ki delujejo na področju ohranjanja dediščine: ohranjanje pristnosti, minimalno poseganje, reverzibilnost posegov ter uporaba materialov in tehnologij, ki ne škodujejo kompleksni sestavi spomenika. Kompleksnost konservatorsko-restavratorskega dela vključuje načrtovanje, raziskovanje in neprestan študij historičnih, sedanjih in prihajajočih materialov, tehnologij in postopkov ter sledenje razvoju na različnih delovnih področjih. Poseganje v stavbno dediščino ne sme in predvsem ne more biti delo in odgovornost posameznika, temveč je mogoče izključno v interdisciplinarnem delu s sodelavci različnih strok.

Ohranjanje pristnosti

Z vsakim posegom, s katerim lahko spremenimo stavbno dediščino, spremenimo ne le njeno strukturo, temveč lahko v posameznem delu tudi uničimo podatke o njenem nastanku in vsebini ter jo razvrednotimo tudi v simbolnem pomenu. Z ohranjanjem obstoječega tkiva poskušamo, kolikor je to potrebno, tehnično stabilizirati posamezna območja in odpraviti nevarnosti, ki neposredno ogrožajo stavbno tkivo, z restavriranjem pa poskrbimo tudi za celoten videz spomenika kot zgodovinskega in umetniškega dokaza. Zato se šele na podlagi razumevanja in analitične presoje odločimo za ukrepe, s katerimi ohranimo pristnost stavbne dediščine, kar je eno prednostnih načel njenega ohranjanja.

Minimalno poseganje

Z analizo poškodb in drugih dejavnikov, ki ogrožajo dediščino, najlažje izberemo vrsto posega, ki jo zavaruje pred nadaljnjim propadanjem. Velikokrat to zadostuje, saj je namen naših postopkov dediščino predvsem obvarovati, ne pa jo obnoviti in jo s tem potvoriti. Pravočasna in premišljena zaščita ter odstranitev škodljivcev so minimalni in ekonomični ukrepi in posegi – preventiva in minimalno poseganje sta navadno najcenejša načina ohranjanja.

Reverzibilnost posegov

Na podlagi analize obstoječih materialov in načina gradnje s poudarkom na združljivosti historičnih in novih izvedb dobimo osnovo za izbiro postopkov, ki povzročijo najmanj škode na obstoječem tkivu. Najprimernejša je uporaba enakih materialov in ustreznih tehnologij. Če je vgrajevanje novega materiala ali konstrukcij nujno, naj bodo novosti vidne in dovolj enostavno odstranljive (reverzibilne ali povratne), torej naj imajo prihodnji konservatorji-restavratorji in drugi izvajalci možnost razbrati in neboleče odstraniti dodano ter potrebne ukrepe ponoviti ali jih z danes še neznaninimi tehnologijami izvesti ustrezneje.

Stopnje ukrepov za ohranjanje dediščine

1. Ohranjati (konservirati): delati, da ima dediščina dlje časa svoje bistvene lastnosti; ohranjati jo v prvotnem ali obstoječem stanju; glavno konservatorsko-restavratorsko načelo.
2. Restavrirati: delati, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko.
3. Obnavljati: delati, da kaj poškodovanega postane kot novo.