S preventivnim konserviranjem zbirk varujemo vse predmete hkrati, preprečujemo oz. zmanjšujemo nadaljnje poškodbe, upočasnjujemo propadanje in tako pomembno pripomoremo k trajnejši ohranitvi predmetov. S primernimi ukrepi preventivnega konserviranja se lahko dolgoročno izognemo tudi marsikateremu konservatorsko-restavratorskemu posegu v prihodnosti.
Temelj preventivnega konserviranja predmetov je stabilno okolje s primerno zračno vlažnostjo in temperaturo zraka v odsotnosti zračnih onesnaževal ter s primerno in uravnavano osvetlitvijo. Natančne zahteve so odvisne od predmeta ali skupine predmetov oziroma materialov, iz katerih so le-ti sestavljeni. Prevlažen zrak namreč občutno pospešuje korozijo kovinskih predmetov, presuh pa je škodljiv za predmete iz organskih materialov, kot so slike, les, kost ali tekstil. V bolj ekstremnih razmerah z zelo vlažnim zrakom se lahko pojavi celo plesen.
Primerne razmere za predmete lahko vzdržujemo v celotnem prostoru ali depoju, če je prostor opremljen z za to primerno opremo. Če te možnosti ni ali če v istem prostoru hranimo predmete iz različnih materialov, lahko različne razmere ustvarimo tudi v dobro zatesnjenih škatlah. Kadar so predmeti razstavljeni, moramo poskrbeti za primerne vitrine, v katerih lahko pripravimo ustrezne razmere.
K preventivnemu konserviranju sodijo tudi primerno rokovanje s predmeti, ustrezna embalaža ter varovanje predmetov pred različnimi škodljivci in fizičnimi poškodbami.
Preberi več
Večina kovinskih predmetov se v čim bolj suhemu zraku dolgoročno bolje ohrani, saj so kovine na splošno podvržene koroziji. Ta še posebno ogroža arheološke kovine, predvsem železo, zato ga moramo hraniti v čim bolj suhih razmerah (relativna zračna vlažnost, RH, naj bo čim bližje 0 %, nujno pa pod 30 %). Tudi kovine iz mlajših zgodovinskih obdobij ogroža korozija, zato tudi teh načeloma ne izpostavljamo RH vrednostim nad 40 % za baker in njegove zlitine ter 30 % za železo, razen če so kovine kombinirane z organskimi materiali, npr. lesom.
Pri žlahtnejših kovinah, kot sta srebro in zlato, je zračna vlaga manj problematična, vendar moramo biti pri predmetih iz njih pozorni, saj običajno niso sestavljeni iz čiste (žlahtne) kovine. Tako v neustreznih razmerah opazimo korozijo tudi na t. i. srebrnih ali zlatih predmetih, če ti vsebujejo nekaj bakra, kar je običajno. Drugi anorganski materiali so na zračno vlago manj občutljivi kot kovine; steklu sicer lahko škodujejo velike spremembe relativne zračne vlažnosti in zelo suh zrak, vpliv RH na keramiko in kamen pa je zelo omejen.
Za higroskopne organske materiale, kot so les, kost, jantar, tekstil, polikromirana plastika in slike, je priporočen bolj vlažen zrak. Optimalna relativna zračna vlažnost je med 50 in 60 %, vedno bolj pa so dovoljena sezonska odstopanja, ki sprejemljivi interval RH povečajo na 40 do 65 % RH. Spremembe RH lahko organskim materialom škodujejo zaradi nenadzorovanega raztezanja in krčenja, poškodbe pa so lahko še večje, če gre za različne materiale, sestavljene v en predmet (npr. intarzija na pohištvu). Prehod med različnimi razmerami (npr. v primeru sezonskih razlik) mora biti zato počasen in postopen, da se med materialom in okolico lahko vzpostavi ravnotežje.
Za uspešno preventivno konserviranje muzejskih predmetov je pomembna tudi temperatura, saj kemijske reakcije – med katere sodijo tudi reakcije ob razpadanju organskih materialov – potekajo hitreje pri višji temperaturi. Da bi se temu izognili, poskušamo temperaturo čim bolj uravnavati s klimatskimi napravami. Vloga temperature pri dolgoročni ohranitvi predmetov je bistveno večja pri organskih materialih kot pri anorganskih.
Tudi onesnažen zrak lahko škoduje predmetom (npr. NOx, O3, SO2 – koncentracije le-tega v zraku so se sicer v zadnjih desetletjih precej zmanjšale, PM delci). Filtriranje zraka je zato lahko koristen ukrep, pomagajo pa tudi shranjevanje v škatlah oz. različne pregrade med zrakom v prostoru in predmetom (npr. ovijanje predmeta).
Svetloba, predvsem UV del svetlobnega spektra, škoduje predvsem predmetom iz organskih materialov in različnim barvam/pigmentom, na kovinske predmete pa svetloba tako rekoč nima vpliva. Izpostavljanje svetlobi tako lahko močno škoduje papirju, lesu, slikam, polikromirani plastiki (les in različni pigmenti) ter prirodoslovnemu gradivu; po eni strani zaradi UV sevanja, po drugi pa zaradi izpostavljenosti svetlobi lahko pride do (neenakomernega) segrevanja predmeta. Neposredni svetlobi se vedno poskušamo izogniti, pri bolj občutljivih materialih pa upoštevamo priporočila o letnih dovoljenih dozah svetlobnega sevanja. Za osvetlitev uporabljamo žarnice, ki oddajajo minimalno količino svetlobe v UV in infrardečem delu spektra (najbolje je seveda nič).
Predmete, v katerih se naselijo insekti, rešujemo z zaplinjanjem. Insekti lahko na zbirkah pohištva, knjig in tekstila povzročijo nepopravljivo škodo, zato zbirke redno pregledujemo. Z zaplinjanjem z inertnimi plini škodljivcem v predmetih odvzamemo kisik in jih s tem uničimo.
Povezava do osnovne literature o preventivnem konserviranju
dr. Eva Menart (NMS)
Januar 2020
