Umetnine pričajo o bogastvu in izbornem okusu svojega lastnika. Slike na lesu in platnu so prenosne in lahke, kar omogoča sestavljanje veličastnih kompozicij. Tempera in oljna tehnika, ki se na lesenih in tekstilnih nosilcih dobro obneseta, omogočata slikanje v več plasteh in natančno slikanje drobnih detajlov. Slike na lesu so prevladovale do 15. stoletja, kasneje pa so pogostejše slike na platnu.
Klasična slika na lesu ali platnu je sestavljena iz več plasti in iz različnih materialov. Vse plasti imajo svoj namen, uporabljeni materiali pa s staranjem spreminjajo in izgubljajo ključne lastnosti. Poškodbe na slikah nastanejo in se stopnjujejo zaradi nihanja temperature in vlage v zraku, premočne ali neenakomerne osvetlitve, nečistoč ter delovanja insektov in gliv. Precej škode povzroči tudi nepozorno rokovanje in ljubiteljski poskusi olepšanja umetnin.
Najboljša zaščita za vsako sliko je klimatsko stabilno, čisto in le zmerno osvetljeno okolje. Nekatere spremembe na slikah, na primer stabilne drobne krakelire ali zmerno porumenel lak, sprejemamo kot del zgodbe umetnine ter vanje ne posegamo. Kadar opazimo spremembe, ki povzročajo propadanje izvirnika in rušijo barvna razmerja umetnine (raztrganine, luščenje barvne plasti, krakelire z dvignjenimi robovi, plesnenje ali okužbe z lesnimi insekti, neprosojen ali potemnel lak), pa za svoje slike poiščemo pomoč strokovnjaka.
Preberi več
Konservator-restavrator bo poškodovano umetnino pregledal in ugotovil, ali plasti slike dobro opravljajo svojo nalogo. Preveril bo, če je bila slika morda pomanjšana, povečana ali preslikana. Po dogovoru z lastnikom bo odstranil nečistoče, postarane premaze in odvečne preslikave. Zamenjal ali okrepil bo ošibljene strukturne dele slike in ustavil delovanje insektov ali gliv. Pri izbiri postopkov in prepoznavanju izvirnih materialov mu bodo lahko v pomoč umetnostnozgodovinski podatki in izsledki naravoslovnih preiskav. Snovi, ki jih bo dodal umetnini, bo uporabil tako, da jih bo mogoče pri naslednjih posegih ločiti od izvirnika.
Nosilec, v našem primeru les ali platno, mora biti strukturno zdrav in primerno napet oziroma raven. Zvitost, ošibljenost zaradi delovanja insektov ali gliv, gubanje, krhkost, raztrganine in predrtine bo strokovnjak reševal s popravilom ali menjavo podokvirja, ravnanjem, utrjevanjem, šivanjem, podlepljanjem ali podlaganjem in z zaščito hrbtne strani.
Veziva, ki povezujejo nosilec, podsnovo in barvne plasti, morajo biti elastična in obenem toliko toga, da se vanje ne vžira umazanija. Ošibljene plasti bo konservator-restavrator reševal z dodajanjem novih veziv. Dopolnil bo manjkajoče dele, odstranil nečistoče in odvečne preslikave in retuširal poškodbe.
Zaščitni premazi morajo imeti primeren izgled glede na obdobje, v katerem je delo nastalo. Ko rumenenje, temnenje in zmanjšana prosojnost zaščitnih premazov porušijo barvna razmerja in kontraste med temnimi in svetlimi deli slike, jih lahko konservator-restavrator odstrani in zamenja. Umetnino pogosto zaščiti tudi na hrbtnem delu in tako zmanjša nadaljnje poškodbe ob nihanjih relativne vlažnosti zraka.
Konservator-restavrator lahko tudi svetuje, kam in kako varno obesiti in osvetliti sliko. Za določene slike je priporočljiva zasteklitev, saj nekatera sodobna veziva ostajajo »odprta«, kar pomeni, da se vanje pri sobni temperaturi zažrejo, potopijo drobci nečistoč. Še posebej agresiven je cigaretni dim. Katran in prašni delci se posedajo in pogrezajo v plasti slik in nemogoče jih je povsem odstraniti. Umetnine v takšnih pogojih najbolje zaščitimo z zasteklitvijo ali zaščitnimi premazi, če je to v skladu z umetnikovo idejo. Za najdragocenejše slike pa izdelamo zatesnjene zastekljene zaščitne okvirje oziroma vitrine.
mag. Irma Langus Hribar, Narodni muzej Slovenije
April 2018
